Hrana bogov

Južna in  srednja Amerika je domovina krompirja, koruze, hkrati pa je tudi domovina žal že izumrlih ljudstev kot so Inki, Ajmari ter Maji. Je pa to tudi domovina pri nas manj znanih in vedno bolj uporabljenih žitaric kot sta amarant in kvinoja. Uvrščamo ju med super živila.

Amarant

Amarant oz. slovensko ščir je enoletna rastlina iz družine Amarantaceae- ščirovke, ki jo v bolj kot živilo poznamo kot lepo okrasno rastlino. Evropski kolonialisti so z odkrivanjem nove celine odkrili tudi nove rastline in ena takšnih je gotovo amarant. Je žitarica, ki pa ima z žiti bolj malo podobnega zato ga pogosto imenujemo tudi psevdo žito. Mednje spadajo tudi kvinoja, ajda in proso. Za indijance je predstavljal hrano bogov in je bila tudi na njihovem osnovnem vsakodnevnem jedilniku. Nele, da je bil uporabljen kot eno glavnih živil uporabljali so ga tudi kot del religioznih ritualov. Maji so ga gojili kot visoko donosno rastlino. Inki so ga poimenovali mali velikan. V Južni in srednji Ameriki se kot hrana gojijo tri vrste: A. cruentus, A. caudatus in A. hipohondriakus med tem, ko se v azijski kulinariki pojavlja A. tricolor. Za gojenje je zelo nezahteven. V azijski kuhinji ga uporabljajo tudi kot listno zelenjavo.  Zaradi svoje visokih hranilnih vrednosti so ga uporabljali kot podporo za bojevnike na dolgih bojnih pohodih.  Za gojenje skrajno nezahtevna rastlina, ki uspeva v perujskih Andih na nadmorski višini nad 2000 metrov. Gre za izredno staro rastlino, saj arheologi domnevajo, da so ga gojili že pred osem tisoč leti.

Amarant v višino zraste do 2,5m in se kot rastlin močno razraste. Ima enostavne, dolgopecljate in  nedeljene liste. Ima dolga grozdasta socvetja, ki izraščajo iz zalistij. Oblika socvetja je odvisna od vrste. Semena so bele, kremne, rjave ali črne barve. Ker za zorenje potrebuje daljše časovno obdobje je v naših pogojih smiselno socvetja pred napovedjo prve zmrzali porezati in obesiti na glavo v suhem prostoru, da bomo lažje pobirali seme. Pod socvetja pa postavimo ponjavo na katera se bodo leta lovila.Kljub temu, da je na sušo odporen, za lep bogat pridelek potrebuje občasno zalivanje. Priporočljiva razdalja med rastlinami je 1,5 do 2m. Že na manjšem vrtičku lahko ob dobri letini pridelamo nekaj kilogramov semen.

Uporaba amaranta je preprosta. Lahko ga uporabljamo v polnozrnati obliki, lahko ga meljemo ali uporabljamo kot nadomestek riža. Je tudi odličen dodatek različnim juham Zanimiva je tudi sorta Popp, ki se jo uporablja kot pokovko. Primeren je za ljudi, ki so intolerantni na gluten

Seme amaranta ima 371 kcal (100 g) in vsebuje več rudnin kot pšenica (kalcija je sedemkrat več, magnezija in železa pa celo trikrat več). Vsebuje 14 % do 16 % visoko kakovostnih beljakovin; 7 % do 9 % maščob, od tega približno polovico maščobnih kislin omega-6; 7 % vlaknin ter med 60 % in 65 % ogljikovih hidratov. Pomembna je vsebnost esencialnih aminokislin, kot sta lizin in metionin, ki sta izredno redki aminokislini v rastlinskem svetu. Lizin je esencialna aminokislina, ki pomaga telesu pri asorpciji kalija in izgradnji mišic. Vsebuje nekaj vitaminov skupine B, pa tudi A, C in E ter kalcij, železo, magnezij, mangan, fosfor, cink in kalij, niacin, riboflavin in folno kislino. Prav tako v amarantu najdemo zdrave maščobe in fitosterole, ki v telesu pomagajo pri zniževanju škodljivega holesterola v krvi. Ima tudi protivnetne učinke, to je zasluga peptidov. Z rednim uživanjem se v telesu zmanjša verjetnost za pojav kroničnih vnetij ter tudi določenih kakavih obolenj. Vlaknine in fitohranila v amarantu poskrbijo za naravno zniževanje krvnega tlaka. Spada med najbolj rastlinsko najbolj bogate z beljakovinami, ki poskrbijo za lažjo prebavo in večji izkoristek le teh. 

Kvinoja

V sodobnem času čedalje bolj posegamo po zdravi prehrani ter uporabi super živil v vsakodnevnem življenju. Posledično se na naših jedilnikih pojavljajo manj znana živila in eno takšnih je zagotovo kvinoja. Kvinoja (Chenopodium quinoa) oz. tudi tako imenovana riževa špinača je bila najpomembnejše živilo staroselcev v južni in srednji ameriki. Še vedno je zelo pomembno živilo v Boliviji, Čilu in Peruju. Tako listi kot semena vsebujejo ogromno kakovostnih beljakovin in je lahko odličen nadomestek mesa. Znanih je preko 120 sort. Pravijo ji tudi hrana prihodnosti

Kvinoja je enoletna rastlina, ki v višino zraste do 2m. Steblo delno oleseni in se razveja. Socvetja razvije na vrhu rastline, cvetovi pa so ponavadi zelene barve podobne prosu. Semena so lahko bele, rdeče ali črne barve, odvisno od sorte. Semena so prevlečena z saponini, ki ji dajejo grenak okus hkrati pa je to tudi njena zaščita pred pritiči. Za gojenje je klimatsko prilagodljiva. Najbolje uspeva v temperaturnem območju med -3 in 35© stopinj. Nekatere sorte prenesejo tudi še nižje temperature. Ustrezajo ji peščena in revna tla z pH 6-8,5.

V predkolumbovskih časih je za andske civilizacije veljala za tretje najpomembnejše živilo. Vsebuje 14% beljakovin poleg tega pa je dober vir vlaknin in fosforja, vsebuje pa tudi veliko železa, magnezija in kalcija. Njena dobra lastnost je, da vsebuje manj ogljikovih hidratov kot ostala žita. Vse bolj se jo uporablja kot nadomestek rižot in testenin. Prav tako jo lahko uporabljamo v juhah solatah ali kot glavna jed. Primerna je za prehrano ljudem z celjakijo. Zaradi uravnotežene sestave hranil jo uporabljajo tudi kot hrano za astronavte na misijah. Preprečuje vnetne procese v telesu in znižuje krvni tlak. Ker je lahka in se ne lepi je lahko prebavljiva je tudi želodcu prijazna. Ker je kvinoja odličen vir hranilnih snovi, je idealna tudi za otroke in dojenčke.

Please Login to Comment.