Darovi Pacha mame

Južna Amerika je domovina krompirja, hkrati pa je tudi domovina žal že izumrlih ljudstev kot so in Inki in Ajmari. Njihovo najvišje božanstvo je bilo Pacha mama – Mati zemlja, ki so zelo spoštovali in to se še danes odraža predvsem Boliviji. Za ta ljudstva je bilo značilno žrtvovanje. Vedno so žrtvovali to kar jim je bilo najbolj sveto, to so otroci in lame. Pri otrocih niso izbirali zgolj med revnimi ampak je bilo vse izbrano naključno in te so že od rojstva vzgajali in pripravljali na dan ko bodo žrtvovani. Tudi hrano so dobivali boljšo. 

Znani so bili po gojenju raznih gomoljnic poleg krompirja. V prispevku vam bom predstavil štiri kultne rastline teh ljudstev. Zanje je značilno, da lahko uživamo vse dele rastlin. Tuberacija oz. tvorjenje gomoljev poteka šele konec avgusta, ko se prične dan krajšati

Yacon – Smallanthus sonchifolius

Yacon oz. gomoljasti koren iz andov je trajnica, ki jo gojijo na območju Južne Amerike. Spada v družino sončnic Asteraceae. V višino zraste do 2m, v širino pa se razraste do nekje 1m. Cvet je podoben sončnici. Ima velike liste, ki se uporabljajo v prehrani predvsem za krepitev trebušne slinavke. Najbolj uporaben pa je gomolj. Z njim so se prehranjevali že inki, španski zasvojevalcem pa nad njim niso bili navdušeni. 

Gojenje pri nas je sila enostavno. Za lep pridelek potrebujemo rahla in bogata, ter vlažna tla.Ne prenaša stoječe vode. Sadimo ga na prosto v mesecu maju, sredi oktobra pa bodo gomolji že primerni za spravilo. Ob dobrih pogojih lahko pridelamo do 10kg pridelka na sadiko. Rizom iz katerega izraščajo gomolji pa lahko prezimimo in spomladi razmnožimo, da dobimo nove rastline. 

Yacon velja za super sladilo. Njegove pozitivne učinke so odkrili šele leta 1930. Vsebuje veliko število antioksidantov. Tako listi kot gomolji imajo probiotične lastnosti. Vsebuje vitamine A, B1, B2 in C. Poleg tega vsebuje veliko inulina še železo, kalij, natrij, magnezij in element mladosti- Selen, ki preprečuje nastanek srčni infarkt. 

Uživanje sladila iz yacona je izjemno zdrav nadomestek sladkorja primeren tudi za diabetike. Uživamo ga lahko svežega tako, da si ga narežemo in pokapamo z limoninim sokom. To je odličen nizkokaloričen prigrizek. Ali kot sirup, ki je eno najbolj zdravih sladil. Najboljši pa je ćips, nad katerim so navdušeni tudi otroci. Predno si ga naredimo je priporočljivo, da gomolji odležijo vsaj mesec dni.

Oka – Oxalis tuberosa

Oka je detelji podobna zeljnata trajnica, ki izvira na območju Bolivije, Ekvadorja in Peruja. V 19. stoletju v Evropi tekmovala z krompirjem vendar je zmagal slednji. Največja pridelovalka na svetu je Nova Zelandija. Obstaja preko 400 sort te vrste.

Razrašča se kot zelnato zelišče. Poganjki so olistani z troperesno deljenimi listi in so rahlo dlakavi. V zemlji pa se skrivajo krompirju podobni gomolj le da so bolj podolgovate oblike in so zelo hranljivi. Uživamo lahko sveže, kuhane ali pa jih pečemo zraven krompirja. Najboljši okus dobijo, če jih pustimo stati na soncu vsaj mesec dni. Mlada stebla vsebujejo  veliko oksalatov in jih lahko pripravljamo podobno kot rabarbaro, med tem ko imajo listi kiselkasto sladek okus in so odličen dodatek solatam. Z tvorjenjem gomoljev prične šele konec meseca septembra, če je topla jesen bomo imeli lep pridelek v začetku novembra. V kolikor pa nam uspe rastline prezimit pa bo gomolje tvorila tudi po steblih, le da bodo ti manjši. Na prosto jo sadimo v začetku maja. Razmnožujemo jo z gomolji.

Gomolji so eden najboljših virov ogljikovih hidratov in energije. Vsebujejo tudi provitamin A, vitamin C, B2, kalij, železo ter vlaknine.

Mashua – Tropaeolum tuberosum

Mashua oz. gomoljna kapucinka je zelnata trajnica, ki so jo stoletja gojili in jedli avtohtoni prebivalci Južne Amerike. Njena domovina se razprostira med Bolivijo, Ekvadorjem in Perujem, kjer je še vedno vsakodnevna hrana revnejšim prebivalcem. Nikoli ni bila gojena za tržne namene. V zadnjem času se po svetu izvajajo poskusi z gojenjem mashue. Daje izredno dober hektarski donos, cca 30t/ha. Evropski vrtnarji so vzgojili že nekaj sort, ki bi bile primerne za pridelavo v naših pogojih. Stara ljudstva so sadile mashuo med krompir in ta ga je ščitila pred boleznimi.

Rastlina zraste v višino do največ 1,5m. Razrašča se z viticami, ki se razraščajo po tleh in so olistane z ščitastimi listi, v novembru pase pojavijo oranžni cvetovi. Gomolji imajo korenasto obliko. Sveži imajo redkvici podoben pikanten okus in pookus, ki je kombinacija kakava in vanilije. Če jih kuhamo ali pečemo ostrina izgine ostrina in ostane okus kakava in vanilije. Lahko pa jih naravno sladimo podobno kot oko.

Ima anafrodizične učinke. Namreč ikovske vojskovodje so na bojnih pohodih vojake hranili z gomolji mashue zato, da nebi pogrešali svojih žena.

Uluco – Ullucus tuberosus

 Uluco velja za eno najpomembnejših živilskih pridelkov Andov. Vsako leto ga na dan Uluca (Dia del Olluquito) ga še vedno častijo. V 19. stoletju so ga v Evropi uporabljali kot alternativo krompirju. Je zimsko neobstojna zelenjava. Podobno kot druge andske gomoljnice ni zahteven glede tal. Za dober pridelek ga je dobro posaditi v bogato in zračno zemljo. Za dober pridelek je edini pogoj dolga topla jesen brez zmrzali, ker je kratko dnevnica. Ne mara vročega sonca in ga je zato dobro zaščititi pred opoldanskim soncem. Da dobimo obsežen koreninski sistem iz katerega se bodo razvili gomolji ga je potrebno osipati podobno kot mashuo in krompir. Na prosto ga posadimo po ledenih možeh. Gomolje bomo pobirali konec novembra ali v začetku decembra. 

Gomolji so okrogli ali podolgovati različnih barv. Po okusu spominjajo na rdečo peso. Vsebujejo veliko vode in so primerni  za svežo uporabo ali kuhanje. Njihova kalorična vrednost je 360kcal/100g. Shranjujemo jih v temnem prostoru. Listi so tudi zelo okusni, lahko jih uživamo kot solato ali dušene kot špinačo.

Za komentiranje se prosimo prijavite.