Hrana bogov

Južna in  srednja Amerika je domovina krompirja, koruze, hkrati pa je tudi domovina žal že izumrlih ljudstev kot so Inki, Ajmari ter Maji. Je pa to tudi domovina pri nas manj znanih in vedno bolj uporabljenih žitaric kot sta amarant in kvinoja. Uvrščamo ju med super živila.

Amarant

Amarant oz. slovensko ščir je enoletna rastlina iz družine Amarantaceae- ščirovke, ki jo v bolj kot živilo poznamo kot lepo okrasno rastlino. Evropski kolonialisti so z odkrivanjem nove celine odkrili tudi nove rastline in ena takšnih je gotovo amarant. Je žitarica, ki pa ima z žiti bolj malo podobnega zato ga pogosto imenujemo tudi psevdo žito. Mednje spadajo tudi kvinoja, ajda in proso. Za indijance je predstavljal hrano bogov in je bila tudi na njihovem osnovnem vsakodnevnem jedilniku. Nele, da je bil uporabljen kot eno glavnih živil uporabljali so ga tudi kot del religioznih ritualov. Maji so ga gojili kot visoko donosno rastlino. Inki so ga poimenovali mali velikan. V Južni in srednji Ameriki se kot hrana gojijo tri vrste: A. cruentus, A. caudatus in A. hipohondriakus med tem, ko se v azijski kulinariki pojavlja A. tricolor. Za gojenje je zelo nezahteven. V azijski kuhinji ga uporabljajo tudi kot listno zelenjavo.  Zaradi svoje visokih hranilnih vrednosti so ga uporabljali kot podporo za bojevnike na dolgih bojnih pohodih.  Za gojenje skrajno nezahtevna rastlina, ki uspeva v perujskih Andih na nadmorski višini nad 2000 metrov. Gre za izredno staro rastlino, saj arheologi domnevajo, da so ga gojili že pred osem tisoč leti.

Amarant v višino zraste do 2,5m in se kot rastlin močno razraste. Ima enostavne, dolgopecljate in  nedeljene liste. Ima dolga grozdasta socvetja, ki izraščajo iz zalistij. Oblika socvetja je odvisna od vrste. Semena so bele, kremne, rjave ali črne barve. Ker za zorenje potrebuje daljše časovno obdobje je v naših pogojih smiselno socvetja pred napovedjo prve zmrzali porezati in obesiti na glavo v suhem prostoru, da bomo lažje pobirali seme. Pod socvetja pa postavimo ponjavo na katera se bodo leta lovila.Kljub temu, da je na sušo odporen, za lep bogat pridelek potrebuje občasno zalivanje. Priporočljiva razdalja med rastlinami je 1,5 do 2m. Že na manjšem vrtičku lahko ob dobri letini pridelamo nekaj kilogramov semen.

Uporaba amaranta je preprosta. Lahko ga uporabljamo v polnozrnati obliki, lahko ga meljemo ali uporabljamo kot nadomestek riža. Je tudi odličen dodatek različnim juham Zanimiva je tudi sorta Popp, ki se jo uporablja kot pokovko. Primeren je za ljudi, ki so intolerantni na gluten

Seme amaranta ima 371 kcal (100 g) in vsebuje več rudnin kot pšenica (kalcija je sedemkrat več, magnezija in železa pa celo trikrat več). Vsebuje 14 % do 16 % visoko kakovostnih beljakovin; 7 % do 9 % maščob, od tega približno polovico maščobnih kislin omega-6; 7 % vlaknin ter med 60 % in 65 % ogljikovih hidratov. Pomembna je vsebnost esencialnih aminokislin, kot sta lizin in metionin, ki sta izredno redki aminokislini v rastlinskem svetu. Lizin je esencialna aminokislina, ki pomaga telesu pri asorpciji kalija in izgradnji mišic. Vsebuje nekaj vitaminov skupine B, pa tudi A, C in E ter kalcij, železo, magnezij, mangan, fosfor, cink in kalij, niacin, riboflavin in folno kislino. Prav tako v amarantu najdemo zdrave maščobe in fitosterole, ki v telesu pomagajo pri zniževanju škodljivega holesterola v krvi. Ima tudi protivnetne učinke, to je zasluga peptidov. Z rednim uživanjem se v telesu zmanjša verjetnost za pojav kroničnih vnetij ter tudi določenih kakavih obolenj. Vlaknine in fitohranila v amarantu poskrbijo za naravno zniževanje krvnega tlaka. Spada med najbolj rastlinsko najbolj bogate z beljakovinami, ki poskrbijo za lažjo prebavo in večji izkoristek le teh. 

Kvinoja

V sodobnem času čedalje bolj posegamo po zdravi prehrani ter uporabi super živil v vsakodnevnem življenju. Posledično se na naših jedilnikih pojavljajo manj znana živila in eno takšnih je zagotovo kvinoja. Kvinoja (Chenopodium quinoa) oz. tudi tako imenovana riževa špinača je bila najpomembnejše živilo staroselcev v južni in srednji ameriki. Še vedno je zelo pomembno živilo v Boliviji, Čilu in Peruju. Tako listi kot semena vsebujejo ogromno kakovostnih beljakovin in je lahko odličen nadomestek mesa. Znanih je preko 120 sort. Pravijo ji tudi hrana prihodnosti

Kvinoja je enoletna rastlina, ki v višino zraste do 2m. Steblo delno oleseni in se razveja. Socvetja razvije na vrhu rastline, cvetovi pa so ponavadi zelene barve podobne prosu. Semena so lahko bele, rdeče ali črne barve, odvisno od sorte. Semena so prevlečena z saponini, ki ji dajejo grenak okus hkrati pa je to tudi njena zaščita pred pritiči. Za gojenje je klimatsko prilagodljiva. Najbolje uspeva v temperaturnem območju med -3 in 35© stopinj. Nekatere sorte prenesejo tudi še nižje temperature. Ustrezajo ji peščena in revna tla z pH 6-8,5.

V predkolumbovskih časih je za andske civilizacije veljala za tretje najpomembnejše živilo. Vsebuje 14% beljakovin poleg tega pa je dober vir vlaknin in fosforja, vsebuje pa tudi veliko železa, magnezija in kalcija. Njena dobra lastnost je, da vsebuje manj ogljikovih hidratov kot ostala žita. Vse bolj se jo uporablja kot nadomestek rižot in testenin. Prav tako jo lahko uporabljamo v juhah solatah ali kot glavna jed. Primerna je za prehrano ljudem z celjakijo. Zaradi uravnotežene sestave hranil jo uporabljajo tudi kot hrano za astronavte na misijah. Preprečuje vnetne procese v telesu in znižuje krvni tlak. Ker je lahka in se ne lepi je lahko prebavljiva je tudi želodcu prijazna. Ker je kvinoja odličen vir hranilnih snovi, je idealna tudi za otroke in dojenčke.

Rastline z lampijončki na našem vrtu oz. ljubezen v kletki

V marsikaterem vrtu se v tem času rdeče lesketajo lampijončki. To so rastline katerih plod obdaja tanka ovojnica v obliki lampijončka. Botanično spadajo v rod fizalis (Physalis) in spada v družino razhudnikov (Solaniaceae), kar pa pomeni, da je v sorodu paradižnikom. Večina predstavnikov tega rodu izvira iz srednje Amerike. Na naših vrtovih je najbolj razširjeno navadno volčje jabolko (Physalis alkekengii), ki je tudi užiten. V nadaljevanju bom predstavil nekaj najbolj zanimivih predstavnikov tega rodu, ki so enostavni za vzgojo in so tudi odlična čebelja paša.

Tomatilo

Tomatillo, tomatil ali tudi mehiški lupinasti paradižnik (Physalis philadephica in Physalis ixocarpa) in je daljni sorodnik paradižnika. Njegova domovina je Mehika. Naj že ob tem povem, da je to sadež, ki ga boste že ob prvem ugrizu vzljubili ali zasovražili zaradi njegovega specifičnega okusa. Gojili so ga že v pred kolumbijski dobi. Je ena od glavnih sestavin mehiške kuhinje.  V naših pogojih je nezahteven za gojenje. 

Tomatillo. Gourmet, natural

Divji tomatilo in njemu sorodne rastline najdemo po celotnem območju Amerike. Leta 2017 so znanstveniki poročali o odkritji 52 milijonov starega fosila tomatila, ki so ga odkrili v Patagoniji v Argentini. Pomembnejšo vlogo od paradižnika je imel že v kulturi Majev in Azekov.

Tomatilo je enoletna zelnata rastlina, ki v višino zraste do enega metra in ima kompaktno grmičasto razrast. Listi so ovalno nazobčani z lepo vidnimi žilami. Listna površina je gladka, v manjši meri se lahko pojavljajo dlačice. Cvet je svetlo rumene barve, šest kotne oblike, pestič in prašniki pa so temno vijolične do bledo modre barve. Za dober pridelek potrebujemo dve ali več rastlin, ker izolirane rastline redko obrodijo sadeže. Plod je obdan z neužitno papirnato lupino, ki izrašča iz čaše. Ko plod dozori lupina poči. Plodovi so lahko rumene, zelene ali vijolične barve. Svežina in zrelost lupine sta  merilo za kakovost. Da se bomo lažje orientirali kdaj pobrati plodove, da bodo optimalno zreli, je najbolje pobirati tiste, ki so odpadli iz rastline. Okus plodu je mešanica okusa med jabolkom in paradižnikom. Uživamo lahko sveže kot tudi v kuhi. So ena od osnovnih sestavin pravih mehiških omak. Obstaja cel kup sort, ki se razlikujejo tako po okusu, barvi in obliki plodov. Najbolj znane sorte so: Amarylla, verde, purple, po obliki pa izstopa Queen of Malinalco.

Tomatilo je v naših pogojih izredno nezahteven za gojenje. Že sama vzgoja sadik nam nebo delala težav. Seme kali v nekaj dneh zato, je priporočljivo, da ga sejemo šele v aprilu, sicer se  nam bodo sadike hitro pretegnile, na prosto pa ga posadimo po 15 maju. Glede zemlje je nezahteven. V dobri sezoni bomo iz ene rastline pridelali več kot kilogram sadežev. Se zelo rad sam zaseje na vrtu.

Andska jagoda

Andska jagoda (Physalis peruviana) oz. perujska češnja kot jo tudi imenujejo izhaja iz rodu Physalis oz. fizalis, ki spadav družino razhudnikov. Njena izvorna domovina so gorata območja Peruja in Čila. Zgodovina njenega gojenja sega v čas Inkov. Sredi 18. stoletja so jo pričeli gojiti v Angliji, v 20 stoletju pa se je njena pridelava razširila širom sveta. V mnogih državah je postala gospodarsko pomemben pridelek kot eksotično sadje. Tudi v naši klimi odlično uspeva. Na trgovskih policah jo pogosto srečate kot super živilo. V naših pogojih jo gojimo kot enoletnico med tem, ko jo v sredozemlju in drugih zmernih legah v tropih gojijo kot trajnico

Andska jagoda je enoletna zelnata rastlina, ki se difuzno razvije v do 2m visok grm. Listi so srčasti, na otip žametna. Površina listov je rahlo dlakava. Cvetovi so zvonasti rumene barve, znotraj imajo vijolično rjave lise. Plod je okrogla, gladka jagoda, ki spominja na miniaturno rumen paradižnik. Rastejo iz čašice, je svetlo rumene do oranžne barve in sladkega, ko je zrel, z značilnim, rahlo pikanten paradižnikovo aromo. Obdaja ga izrazito značilna napihnjena papirnata lupina, ki pa je neužitna. Med zanimivejšimi imeni, ki se pojavljajo za ta sadež je tudi ljubezen v kletki in neprava kosmulja. Plodovi zorijo od julija do prve slane

Za gojenje je zelo enostavna. Ni zahtevna glede zemlje. Za lep pridelek potrebuje dovolj prostora. Priporočljiva sadilna razdalja je meter. Ob dobri letini bomo na rastlino pridelali do kilogram okusnih plodov. Kvaliteta plodov je odvisna od svežine lupine. Nima resnejših bolezni, od škodljivcev, ki povzročajo škodo so ptiči.

Plodovi se uporabljajo tako sveži kot tudi v kuhi predvsem v omakah in marmeladah. Malo pa je znano, da je v naših krajih ta sadež po drugi svetovni vojni reševal ljudi pred lakoto. Suhi sadeži so več kot odličen nadomestek rozin. So bogat vir vitaminov B, C in A ter kalcija, železa in fosforja hkrati pa vsebujejo polifenole, vlaknine ter beta karotene. So pa nizko kalorično sadje 100g le teh vsebuje zgolj 53 kalorij. Andska jagoda po vsem svetu velja za izjemno zdravo sadež. Sedaj v času prehladov nam bo njeno uživanje pripomoglo k boljšemu počutju in hitrejšemu zdravljenju. Njeno uživanje v zmernih količinah je priporočljivo za vse ljudi, ki imajo težave z ledvicami, mehurjem, črevesno floro in živci.

V spomladanskem času pogosto v vrtnarijah in vrtnih centrih naletimo na sadike »andskih jagod«, ki ne rastejo v višino ampak se grmiček na široko razraste po tleh. V tem gre za zemeljsko češnjo oz. groundcherry (Physalis pruniosa), ki ima drobnejše plodove in bolj sladke plodove. V tem primeru se bomo z plodovi pričeli sladkati že mesec dni po sajenju.

Darovi Pacha mame

Južna Amerika je domovina krompirja, hkrati pa je tudi domovina žal že izumrlih ljudstev kot so in Inki in Ajmari. Njihovo najvišje božanstvo je bilo Pacha mama – Mati zemlja, ki so zelo spoštovali in to se še danes odraža predvsem Boliviji. Za ta ljudstva je bilo značilno žrtvovanje. Vedno so žrtvovali to kar jim je bilo najbolj sveto, to so otroci in lame. Pri otrocih niso izbirali zgolj med revnimi ampak je bilo vse izbrano naključno in te so že od rojstva vzgajali in pripravljali na dan ko bodo žrtvovani. Tudi hrano so dobivali boljšo. 

Znani so bili po gojenju raznih gomoljnic poleg krompirja. V prispevku vam bom predstavil štiri kultne rastline teh ljudstev. Zanje je značilno, da lahko uživamo vse dele rastlin. Tuberacija oz. tvorjenje gomoljev poteka šele konec avgusta, ko se prične dan krajšati

Yacon – Smallanthus sonchifolius

Yacon oz. gomoljasti koren iz andov je trajnica, ki jo gojijo na območju Južne Amerike. Spada v družino sončnic Asteraceae. V višino zraste do 2m, v širino pa se razraste do nekje 1m. Cvet je podoben sončnici. Ima velike liste, ki se uporabljajo v prehrani predvsem za krepitev trebušne slinavke. Najbolj uporaben pa je gomolj. Z njim so se prehranjevali že inki, španski zasvojevalcem pa nad njim niso bili navdušeni. 

Gojenje pri nas je sila enostavno. Za lep pridelek potrebujemo rahla in bogata, ter vlažna tla.Ne prenaša stoječe vode. Sadimo ga na prosto v mesecu maju, sredi oktobra pa bodo gomolji že primerni za spravilo. Ob dobrih pogojih lahko pridelamo do 10kg pridelka na sadiko. Rizom iz katerega izraščajo gomolji pa lahko prezimimo in spomladi razmnožimo, da dobimo nove rastline. 

Yacon velja za super sladilo. Njegove pozitivne učinke so odkrili šele leta 1930. Vsebuje veliko število antioksidantov. Tako listi kot gomolji imajo probiotične lastnosti. Vsebuje vitamine A, B1, B2 in C. Poleg tega vsebuje veliko inulina še železo, kalij, natrij, magnezij in element mladosti- Selen, ki preprečuje nastanek srčni infarkt. 

Uživanje sladila iz yacona je izjemno zdrav nadomestek sladkorja primeren tudi za diabetike. Uživamo ga lahko svežega tako, da si ga narežemo in pokapamo z limoninim sokom. To je odličen nizkokaloričen prigrizek. Ali kot sirup, ki je eno najbolj zdravih sladil. Najboljši pa je ćips, nad katerim so navdušeni tudi otroci. Predno si ga naredimo je priporočljivo, da gomolji odležijo vsaj mesec dni.

Oka – Oxalis tuberosa

Oka je detelji podobna zeljnata trajnica, ki izvira na območju Bolivije, Ekvadorja in Peruja. V 19. stoletju v Evropi tekmovala z krompirjem vendar je zmagal slednji. Največja pridelovalka na svetu je Nova Zelandija. Obstaja preko 400 sort te vrste.

Razrašča se kot zelnato zelišče. Poganjki so olistani z troperesno deljenimi listi in so rahlo dlakavi. V zemlji pa se skrivajo krompirju podobni gomolj le da so bolj podolgovate oblike in so zelo hranljivi. Uživamo lahko sveže, kuhane ali pa jih pečemo zraven krompirja. Najboljši okus dobijo, če jih pustimo stati na soncu vsaj mesec dni. Mlada stebla vsebujejo  veliko oksalatov in jih lahko pripravljamo podobno kot rabarbaro, med tem ko imajo listi kiselkasto sladek okus in so odličen dodatek solatam. Z tvorjenjem gomoljev prične šele konec meseca septembra, če je topla jesen bomo imeli lep pridelek v začetku novembra. V kolikor pa nam uspe rastline prezimit pa bo gomolje tvorila tudi po steblih, le da bodo ti manjši. Na prosto jo sadimo v začetku maja. Razmnožujemo jo z gomolji.

Gomolji so eden najboljših virov ogljikovih hidratov in energije. Vsebujejo tudi provitamin A, vitamin C, B2, kalij, železo ter vlaknine.

Mashua – Tropaeolum tuberosum

Mashua oz. gomoljna kapucinka je zelnata trajnica, ki so jo stoletja gojili in jedli avtohtoni prebivalci Južne Amerike. Njena domovina se razprostira med Bolivijo, Ekvadorjem in Perujem, kjer je še vedno vsakodnevna hrana revnejšim prebivalcem. Nikoli ni bila gojena za tržne namene. V zadnjem času se po svetu izvajajo poskusi z gojenjem mashue. Daje izredno dober hektarski donos, cca 30t/ha. Evropski vrtnarji so vzgojili že nekaj sort, ki bi bile primerne za pridelavo v naših pogojih. Stara ljudstva so sadile mashuo med krompir in ta ga je ščitila pred boleznimi.

Rastlina zraste v višino do največ 1,5m. Razrašča se z viticami, ki se razraščajo po tleh in so olistane z ščitastimi listi, v novembru pase pojavijo oranžni cvetovi. Gomolji imajo korenasto obliko. Sveži imajo redkvici podoben pikanten okus in pookus, ki je kombinacija kakava in vanilije. Če jih kuhamo ali pečemo ostrina izgine ostrina in ostane okus kakava in vanilije. Lahko pa jih naravno sladimo podobno kot oko.

Ima anafrodizične učinke. Namreč ikovske vojskovodje so na bojnih pohodih vojake hranili z gomolji mashue zato, da nebi pogrešali svojih žena.

Uluco – Ullucus tuberosus

 Uluco velja za eno najpomembnejših živilskih pridelkov Andov. Vsako leto ga na dan Uluca (Dia del Olluquito) ga še vedno častijo. V 19. stoletju so ga v Evropi uporabljali kot alternativo krompirju. Je zimsko neobstojna zelenjava. Podobno kot druge andske gomoljnice ni zahteven glede tal. Za dober pridelek ga je dobro posaditi v bogato in zračno zemljo. Za dober pridelek je edini pogoj dolga topla jesen brez zmrzali, ker je kratko dnevnica. Ne mara vročega sonca in ga je zato dobro zaščititi pred opoldanskim soncem. Da dobimo obsežen koreninski sistem iz katerega se bodo razvili gomolji ga je potrebno osipati podobno kot mashuo in krompir. Na prosto ga posadimo po ledenih možeh. Gomolje bomo pobirali konec novembra ali v začetku decembra. 

Gomolji so okrogli ali podolgovati različnih barv. Po okusu spominjajo na rdečo peso. Vsebujejo veliko vode in so primerni  za svežo uporabo ali kuhanje. Njihova kalorična vrednost je 360kcal/100g. Shranjujemo jih v temnem prostoru. Listi so tudi zelo okusni, lahko jih uživamo kot solato ali dušene kot špinačo.

Zemeljski mandlji – Užitna ostrica

Zemeljski mandelj (Cyperus esculentus), ki ga imenujemo tudi tigrov orešček, je dokaj  v Sloveniji neznan zdravilni gomolj, ki ga sadimo maja v rahlo zemljo, glede nege pa je nezahteven. V dobri klimi se lahko obnaša kot plevel. Velja tudi za eno prvih uradno eko pridelanih rastlin nasvetu.

Čeprav se imenuje mandelj, pa ta rastlina ni orešček, temveč je gomolj tigrove trave, ki raste v južni Španiji in Afriki. Zemeljski mandlji so naravno sladki, brez alergenov, bogat vir vlaknin in drugih hranilnih snovi, zaradi česar jih ponekod imenujejo tudi “hrana preživetja”. Predstavljali so 80% naših paleo prednikov pred 2miljona let. Odkrili so jih tudi v egipčanskih grobnicah iz obdobja 6000 let pred našim štetjem. Pri nas rastlini pravimo užitna ostrica. Naravno sladki so bogat vir hranilnih snovi.

Zemeljski mandlji so bogat vir vlaknin (33g/100g). nase vežejo maščobo ter prebavne sokove in s tem varujejo trebušno slinavko. So brez glutena in primerni praktično za vsakogar. Kljub sladkobi pa zemeljski mandlji ne obremenjujejo trebušne slinavke in so primerni tudi za diabetike. Gomolji vsebujejo toliko železa kot goveje meso. Toliko kalija kot kokosova voda, ter visoko vrednost cinka, magnezija in fosforja. Če povzamemo imajo gomolji podobno sestavo kot materino mleko in ga lahko novorojenčki uživajo v primeru laktozne intolerance. 

Gojenje 

Gojenje zemeljskih mandljev je enostavno. Gomolje nakalimo v mesecu marcu in jih posadimo v skupkih v lončke. Po 15 maju ko ni več nevarnosti pozebe sadike posadimo na prosto. Priporočljivo je, da jih posadimo v rahlo zemljo. Glede hranil je  rastlina ne zahtevna. Pobiramo jih v 2 polovici oktobra. Šope rastlin izkopljemo in pustimo, da se grude rahlo osušijo nato pa jih na situ presejemo.

Recept za špansko tradicionalno pijačo Horcata

Potrebujemo:

  • 200g zemeljskih mandljev
  • 100g sladkorja
  • Liter vode.

Zemeljske mandlje zmiksamo v litru vode, dodamo sladkor in pustimo stati dve uri. Po dveh urah precedimo z pomočjo gaze ali krpe in postrežemo.